|
Krizno obdobje
Leta 1963 zaide veslanje v Izoli v precejšnjo krizo. Ne toliko zaradi denarnih težav, saj so imeli na voljo 978.000 din, pač pa kaže, da so preveč zanemarili delo z mladimi. Boljši čolni, bilo jih je malo, so bili v glavnem na razpolago perspektivnim ekipam, zato pa so morali nove kandidate za veslanje zavračati. Nekateri tekmovalci, ki so se vrnili od vojakov so obesili veslanje na klin, Ivo Lazar pa je bil še vedno v Zagrebu. Na državnem prvenstvu je Ivo drugo leto zapored osvojil prvo mesto v članskem enojcu, skupno z J. Borušo pa še v dvojnem dvojcu, vendar za barve tamkajšnje Trešnjevke. Klubska vrata Arga so bila v pred olimpijskim letu v glavnem zaprta. Tudi tega, kje je ključ klubskih prostorov, se ni vedelo. Lahko bi rekli, da je bilo stanje brezupno. Navidezno je bila izgubljena še ena bitka, ne pa tudi vojna.
Da ni prišlo do nepopravljivega poloma, je poskrbel Lino Grbec (v klubu je bil od leta 1954, najprej kot vajenec, kasneje kot čolnar), ki se je to leto vrnil iz JLA. Lahko bi rekli tik pred zdajci. Resno se je oprijel trenerstva z mladimi veslači in dela pri sanaciji plovil.
Med letoma 1962 in 1964 so bile vendarle opazne bistvene spremembe. Iz Zgareba se je n. pr. vrnil Ivo Lazar, vrstiti so se začeli novi uspehi. Ne sicer kdove kako veliki, pa vendar: Jadran Barut je bil l. 1963 v »zakupu« splitskega Mornarja. Od tu ga je pot vodila v reprezentančni osmerec (skupno s klubskim tovarišem Mandićem in z Blejci), ki je osvojila na EP v Kopenhagnu 4. mesto.
Sledilo je leto 1964, v katerem je bila zveznemu kapetanu Petru Klavori jadranova tekmovalna vrednost dobro poznana. Sredi leta pa je poklical na reprezentančne priprave še drugega argovca, Lucijana Klevo, ki je služil vojaški rok v športni četi JLA v Splitu. Oba Izolana je uvrstil v olimpijski kombinirani osmerec (skupaj z Blejčani: B. Klavoro, J. Bercetom, L. Coljo in V. Skalakom ter z veslači splitskega Mornarja: M. Mandićem, P. Martišićem in krm. ….. Balašem), ki so bili kandidati za nastop na OI v Tokiu. Prvi človek jugoslovanskega veslanja se pri izbiri posadke očitno ni zmotil, nasprotno. Ta osmerec je najprej nastopi na EP v Amsterdamu, na katerem je osvojil 3. mesto in bronasto medaljo. Priveslala sta si jo tudi izolska veslača Jadran in Lucijan, kar je največji povojni uspeh. S tem sta povrnila izolskemu veslanju nekdanjo slavo, hkrati pa tudi dokazala , da je posadka kot celota zrela za nastop na OI. Lucijan Kleva se največjega srečanja športnikov s vsega sveta v Tokiu spominja:
»Gostitelji so nas lepo sprejeli. Če za trenutek odmislim naš tekmovalni nastop, sta mi najlepši vtis zapustila prižiganje olimpijskega ognja in izvrstna zmaga kenijskega maratonca Abebe Bikila, ki je bil tedaj vzor vsem športnikom. Sicer pa smo v deželi vzhajajočega sonca našli veliko novih prijateljev in to ne samo med veslači.
Za nastope v osmercih je bilo prijavljenih 18 ekip. V naši skupini smo imeli glavne favorite, ekipo ZR Nemčije. V predtekmovanju so nas premagali, tako da smo si zagotovili boj za odličja šele v polfinalnem nastopu. V sklepnem obračunu smo imeli neugodno, vetru izpostavljeno, prvo progo. Zmagali so Američani pred ZR Nemčijo, ČSSR, medtem ko smo bili mi, Jugoslovani četrti. Ostali smo brez olimpijskega odličja, a kljub temu, ob neugodnewm 4. mestu, nadvse zadovoljni.«
Tako o olimpijskem nastopu. Ker pa smo že pri Klevi (rojenemu v Izoli leta 1942) in Barutu (rojen je v Nasircu pri Kozini leta 1940), velja dodati, da sta v razdobju 1962-1966 kot državna reprezentanta osvojila okrog 30 medalj, med katerimi so jim najdražje tiste, ki sta si jih priveslala s tremi zmagami in dvema drugima mestoma na tekmovanjih v Luzernu
Drugi argovi tekmovalci in tekmovalke v olimpijskem letu niso dosegli vidnejših uspehov, saj so v glavnem nastopali na manj pomembnih regatah. Toda, načrtno delo se je nadaljevalo.
Nekoliko bolj izstopajoče tekmovalno leto je bilo 1965., v katerem je četverec »s« kot ekipa republiške reprezentance zmagal na troboju v Celovcu. Izolani so ekipno zmagali tudi na nočni regati v Rovinju in na Istrski regati. Kombinirana posadka dvojnega dvojca (S. Kočevar iz Arga in F. Peterman z Bleda) je branila barve Jugoslavije na mednarodni regati v Beogradu, na kateri je osvojila tretje mesto, po »bronu« pa je posegla tudi na mednarodnem tekmovanju v Karlsrühe (v ZRN), na tradicionalnem troboju reprezentanc Avstrije, Nemčije in Jugoslavije. Za pravcati podvig pa je poskrbel YU osmerec, v katerem je veslal tudi Lucijan Kleva, saj je triumfalno zmagal. Ta posadka je nastopila tudi na nekaterih drugih svetovno uveljavljenih regatah: v Lyonu, Beogradu in Egiptu. Iz osmerca so na teh regatah sestavljali tudi ekipi četvercev, vse to pa je prispevalo, da so nanizali še nekaj zmag in tudi 2. mest.
Iz leta 1965 velja zlasti omeniti nastop L. Kleve na EP v Duisburgu v YU osmercu, ki sicer ni ponovil uspeh iz prejšnjega prvenstva, osvojili so 4. mesto, kar je še vedno odmevna uvrstitev. Kajti vedeti je treba, da so bila tedanja EP na ravni svetovnih, ker slednjih tedaj še ni bilo.
Državno prvenstvo v Jajcu Izolanom ni navrglo nobene zmage, pač pa eno tretje mesto, ki sta ga osvojila Lazar in Kočevar v dvojnem dvojcu. Argovci so bili vsekakor, gledano v celoti, uspešnejši na republiškem prvenstvu v Izoli, na katerem so pobrali ekipno zmago.
Zaceljene rane
Ponovni uspeh na mednarodnem prizorišču je imel Argo v letu 1966. Lazar in Kočevar sta intenzivno trenirala (tudi pozimi) v dvojnem dvojcu že od prejšnje jeseni.
Lahko bi rekli, da je urnik njunih treningov oblikoval tudi njun delovni dan. Za njima je bilo na tisoče zavesljajev, več sto kilometrov preveslane morske gladine. Trud ni bil zaman, nasprotno, saj sta si s tako zavzetim delom priveslala vizo za nastop na drugem članskem svetovnem prvenstvu na Bledu, na katerem pa nista dosegla.večjega uspeha, bila sta enajsta, kar pa ne gre pripisati njuni nesposobnosti. Vadila sta namreč samo v matičnem klubu brez trenerja, poleg tega pa sta bila pretrenirana in zamorjena. Takrat, ko bi morala biti s formo v konici, bi jima najbolj ustrezal počitek. Na robe svet, torej.
V malem finalu svetovnega šampionata je nastopil tudi J. Barut , ki je prej skupno vadil in kasneje nastopil v kombiniranim reprezentančnem četvercu »brez« s sotekmovalci Bleda: Klavoro, Skalakom in Coljo.
Vsekakor pa je to leto pomenilo preporod za veslaški šport v Izoli. Lazar in Kočevar skorajda na vseh drugih tekmovanjih nista okusila poraza. Zmagala sta na državnem prvenstvu v Jajcu, mladinski četverec »s« je zmagal na blejski regati, Izolani so bili ekipno najboljši v Novem mestu na dolenjski regati (to je bil začetek »pogreba« za veslanje v dolenjski metropoli) in na republiškem prvenstvu v Mariboru. Osmerec je zmagal na troboju, osvojili so dve zmagi na regati v Beogradu in še dve na državnem prvenstvu v Jajcu.
Ti uspehi so imeli toliko večji pomen, ker je Argo dobil to leto za svojo celotno dejavnost le 28.000 dinarjev dotacij.
Največja kriza Arga in zmagoslavni pohod mladinskega osmerca
Leto 1967 je prineslo nova presenečenja in novo tekmovalno leto, v katerem se začela uspešna pot mladinskega »osmerca upov« (Z. Tul, L. Macarol, E. Brecelj, S. Vran, V. Kocjančič, V. Borut, E. Tuljak, S.Jug, krm.: M. Grbec, trener J. Barut), ki je zabeležil same zmage, z izjemo na prvomajski regati na Bledu, na kateri so bili drugi. Poglejmo, kod vse so bili najboljši:
zmagali so na istrski regati, na mednarodni regati na Bledu, na državnem prvenstvu v Bakru, na šesteroboju na Bledu, na troboju na Dunaju, medtem ko so bili na prvem odprtem evropske prvenstvu (neuradno svetovno prvenstvo) v Ratzeburgu v Zvezni republiki Nemčiji bronasti. Tik preden so prejeli zaslužena odličja so se s čolnom prevrnili, tako da so medalje dobili čisto premočeni, a nadvse navdušeni. Ti uspehi so bili tesno povezani tudi z imenom izkušenega veslača Jadrana Baruta, ki je v tem obdobju prestopil med trenerje Arga. Vsekakor pa ne zahvaljujoč boljšem materialnem stanju, saj so v klubu razpolagali le s 5.000 dinarji več kot leto prej.
Kako ugodno so vplivali uspehi na mlade, se je v Argu pokazalo na prelomnici leta 1967-1968, ko se je povečala množičnost, zlasti med naraščajniki, čeprav so jih morali nekaj zaradi skromnega števila čolnov celo zavrniti. V domeni Izolanov sta začeli v Argu trenirati tudi najboljši veslačici VK Nautilus Majda Prijon in Bojana Sosič. Ob teh dejstvih je kazalo, da bo šlo v novi sezoni vse kot namazano. Žal ni bilo tako. Močno je zaškripalo v vodstvu kluba, v blagajno pa se je steklo v primerjavi s prejšnjim letom skoraj 16 tisočakov manj denarja, tako da je moral 9.000 dinarjev dolga pokriti OSS. Prišlo je celo tako daleč, da je odstopil predsednik kluba Miran Blažina (zamenjal ga je Ljubo Krstić). Miran je imel nedvomno največ zaslug za razmah povojnega veslanja v Izoli. Da bi bila mera krize zvrhana, je nastopil SOS za klubsko delavnico, svoj odstop pa je najavil tudi trener J. Barut. Spričo takšnega stanja, je bila tudi tekmovalna bera dokaj skromna.
Čast Izolanov je rešil le mladinski osmerec, ki je zmagal na državnem prvenstvu v Jajcu (V. Barut, L.Macarol, E.Brecelj, N. Ruzier, M. Domio, D. Božič, E. Chelleri, S.Vran, krm.: B. Drole). Argova vitrina zmagovalnih lovorik je postala tako bogatejša še za eno dragoceno trofejo, žal pa je bil to hkrati tudi zadnji podvig »osmerca upov«, izvrstno ubrane deveterice mladeničev, ki bi ob ustreznih pogojih lahko dosegli evropsko ali celo svetovno raven. Za status quo niso bili krivi tekmovalci, pač pa tedanje stanje v matičnem klubu, ki jim je ob prazni blagajni lahko omogočilo nastope zgolj na domačih, manj pomembnih regatah. To je bila zares velika škoda, morda ena največjih v desetletju. Že tako in tako zgoščeni oblaki nad Argom, še zlasti nad posadko osmerca, so se še bolj zgostili, kajti večina izmed tekmovalcev je zamenjala vesla z novimi, nepriljubljenimi suknjiči; treninge so za poldrugo leto zamenjali z vojaškim urjenjem. Morda je imel pri tem največ sreče Ljubo Macarol ki se je znašel v športni četi JLA v Splitu. Zakaj srečo? 0 tem malo kasneje.
Povrnimo se k razmeram v Argu. Omenjeno kritično stanje v klubu je poslabšal še en dogodek. Zlikovci so vdrli v prostore izolskih veslačev in pri tem povzročili za kakšnih 5.000 dinarjev škode. Če bi se pri tem vlomilci zgolj okoristili, bi človek njihovo početje do neke mere še razumel, žal pa so se znašali nad opremo in nad vsem, kar jim je prišlo pod roke.
Tudi to pot argovci niso klonili. Želeli so se spet postaviti na noge, uspelo pa jim ni veliko. Prizadevali so si, da bi na istrske regate pritegnili tudi veslače iz avstrijske Koroške in ČSSR, ostalo pa je le pri željah. Dvanajst tisočakov, kolikor se je zbralo v klubski blagajni, je zadostovalo zgolj za najnujnejše potrebe in predvsem za vračanje dolgov. 0 nabavi kakšnega čolna ni bilo misliti. Kljub takšnemu stanju, so vseeno uspeli izpeljati republiško prvenstvo, ki jim je navrglo pet zmag posadk. Peterica izmed članov Arga pa je v tem letu prejela priznanje ZTK Izola. Šlo je za skromno, simbolično priznanje odgovornih, ki so se tako želeli vsaj delno oddolžiti za prizadevanja teh marljivih športnikov žuljavih rok.
Ljubo Macarol je tedaj že dobro ravnal z orožjem, ves svoj prosti čas pa je preživel v športni četi, v tekmovalnem čolnu. Njegovo vojaško življenje je oblikovalo veslanje. Znojil se je v četvercu. In ne zaman! Kot član jugoslovanskega četverca je nastopil leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Kanadi. V domovino se je vrnil s trinajstim mestom. V športni četi JLA je bil tudi leta 1971, ko je presedlal v dvojec »s« in dvojec »brez« (skupno z Blaškovičem). V obeh konkurencah je bil na državnem prvenstvu na Bledu prvi, medtem ko je v kombiniranem osmercu nastopil tudi na evropskem prvenstvu Köbenhavnu na Danskem, kjer je osvojil 13. mesto.
Povrnimo se v leto 1970, ko se je za izolsko veslanje naposled začelo obračati na bolje. Sicer skromne spremembe, pa vendarle omembe vredne.
Treninge sta vodila Marijan Pavlič in Lucijan Kleva. Predsedniške vajeti kluba je prevzel Slavko Demšar (preminil leta 1975), človek, ki je vedno našel pravo pot iz zagate. Argovcem je iz klubuka iskočil zajček kot naročen za razmere, v kakršnih je bil tedaj klub. Demšar je vseskozi poudarjal: »Bodite strpni, ne vržite puške v koruzo, še bodo prišli lepi časi...« Prišlo je sicer do osvežitve v upravi kluba, ne pa tudi do bistvenih uspehov na tekmovanjih. Rane iz preteklosti so se počasi celile, čeprav je bilo na voljo nekaj več denarja.
Pot k ponovnim uspehom je bila možna le z osvežitvami, s pomladitvijo ekip. Prvi pozitivni premiki so se pokazali šele proti koncu sezone. Izolani so bili organizatorji tradicionalnega mladinskega troboja, na katerem je slavila reprezentanca Slovenije, največ po zaslugi Argovih veslačev.
|
