1971

Dočakali slavnostni trenutek

Dolgoletne želje številnih generacij veslaškega športa v Izoli so se začele uresničevati šele v letu 1979.

0

1

2

Ob občinskem prazniku 11. julija je namreč predsednik občinske skupščine Bruno Podreka položil temeljni kamen za zimsko veslarno, ki naj nebi bila izrednega pomena samo za Argo in veslanje na obali, ampak tudi za vso Slovenijo, saj naj bi kasneje Izola prerasla v republiški veslaški center. S tem pa bi bili dani tudi vsi pogoji, da bi se v naše ribiško mesto preselila še VZS. To niso zgolj želje in utvare, ampak samo še eno priznanje, ki si ga izolsko veslanje zasluži.

Eno izmed takšnih priznanj je športu številka ena v Izoli dala v tem letu tudi vsa primorska športna javnost, ki je za športnika leta 79 proglasila Enza Kocjančiča, mladega veslača Arga, ki je v kombiniranem dvojnem dvojecu (skupaj z Zadrčanom Jukičem) osvojil četrto mesto (medalja jima je ušla za 58 stotin sekunde) na mladinskem svetovnem prvenstvu v Moskvi, na balkanskem šampionatu pa sta bila bronasta. Poleg teh dveh podvigov je Enzo osvojil tudi republiški naslov v enojcu za mladince, na prvenstvu Jugoslavije pa je bil drugi. Lovorika »športnik Primorske 79« je šla v prave roke. In po tako številnih uspehih je Enzo zdaj obesil vesla na klin, kar je velika škoda.

Sicer pa je v tem letu zabeležil nadvse pomembne uspeh še četverec »brez« (M. Kocjančič, M. Sajinčič, V. Krulčič, S. Petretič), ki je na neuradnem svetovnem prvenstvu za lahke veslače na Bledu pristal na desetem mestu. Ta ekipa je posegla tudi po naslovu prvaka Jugoslavije (argovci so osvojili še dve tretji mesti), medtem ko je bila na močni mednarodni regati v Luzernu četrta.

Republiško prvenstvo so Izolani končali z dvema ekipnima zmagama. V tej tekmovalni sezoni je peterica argovcev nastopila v državni, sedmerica pa v republiški reprezentanci.

Izola je za priprave izolskih veslačev namensko prispevala 29.400 din, ki so se očitno dobro obrestovali. Žal pa na to prevečkrat pozabljamo.

0

1

2

Tradicija se nadaljuje

Ob 55-letnici veslanja v Izoli je bilo športno praznično, zato tudi v javnosti nekoliko bolj odmevno. Tudi zato, ker koprske Primorske novice objavijo podlistek izpod peresa Justa Ivanoviča, ki ga od tu dalje omenjeni pisec tudi dopolnjuje.

Jubileju primerno niso dosežene tudi opazne tekmovalne uvrstitve. V članski državni reprezentanci ne nastopi nobeden od izolskih veslačev, kar je v olimpijskem letu (Moskva) toliko bolj opazno. Zlasti zato, ker na teh OI Jugoslovani osvojijo dve kolajni. Tako se argovci tolažijo s tremi osvojenimi naslovi DP in štirimi iz RP, vse v mladinski konkurenci.

Toda, vse je podrejeno gradnji nove zimske veslarne in tako so tekmovalni uspehi malce odrinjeni na stranski tir.

Gradbeni zagon pri gradnji veslarne je mimo, kajti mladež je z velikim veseljem prestopila prag desetletja težko pričakovanega objekta, ki naj bi pomenil revolucionarni preobrat veslanja in to ne samo v Izoli, ampak v obalnih klubih nasploh. Ob veliki pridobitvi mine DP v Beogradu brez nastopa Izolanov. Tudi na RP so skoraj neopazni, zmagajo le v +4. Zato je razumljivo, kako to, da so posegli po eni samcati zmagi tudi na domači, tradicionalni Istrski regati.

Na dlani je, da je to leto po tekmovalni plati eno slabših, če že ne najslabših doslej. Vendar so v klubu opravičeno presenečeni, ko na Bledu proslavijo pol stoletja tamkajšnjega veslanja. Ob tem jubileju namreč delijo številna priznanja veslaškim delavcem iz raznih krajev YU, vendar nobenemu od klubov iz S. Istre, češ: »niso imeli zastopnikov na mednarodni regati in na 6-boju,« ki so ob omenjenem jubileju tekmovali na Bledu. Težko razumljiva razlaga, ni kaj!

Naslednje leto ne prinese bistvenega napredka, kajti trije osvojeni naslovi RP so za klub s tako veliko tradicijo resnično pravi drobiž.

Devetnajstotriinosemdesetega se tekmovalno uboštvo precej spremeni, še najbolj na tradicionalnih regatah, na katerih Izolani odnesejo dober ducat zmag. Zatonska ekspedicija na DP v Zatonu se kar dobro odreže, z nekaj opaznimi dosežki, še največ uspeha pa doseže mladinski +2 z odmevno zmago. Argo se vrne z eno zmago tudi iz RP. Za hvale vreden uspeh poskrbijo Izolani tudi tik pred koncem tekmovalne sezone, ko se njihova posadka +2 za mladince (Aleš Pekolj-Bojan Čehovin in krm. Matjaž Dujc) vrne z BP s srebrno kolajno, s prvo lovoriko takšnega sjaja, osvojeno na BP.

Veliko manj uspešna je naslednja tekmovalna sezona, v kateri še naprej kvalitetno izstopa mladinski +2, ki sicer ne poseže ne po republiških ali državnih naslovih, si pa pribori pravico nastopa na SP, na katerem osvojijo komaj 10. mesto, manj od pričakovanj!

Na srečo sledi leto 1985, ko slavi Argo 60-letnico delovanja kluba. Obeležijo ga z organizacijo RP, na katerem osvojijo 4 prva mesta, za nameček pa se z dvema zmagama vrnejo tudi z DP in to v mladinskih konkurencah. Nastop njihovega +4 na MSP v Brandenburgu se konča dokaj uspešno, z zmago v malem finalu, torej na 7. stopnički, ta posadka pa za malo zgreši medaljo na BP. V tej posadki, ki še veliko obeta, veslajo: I. Butinar, D. Dobrilovič, E. Babič, E. Boškin, in krm. P. Požrl. Jubilejno leto izolski VK obogati še s kopico zmag na nekaterih mednarodnih in domačih regatah.

Zunaj tekmovalnih porog je v naslednjem letu vredno omeniti zlato značko, ki jo izolski klub dobi od ZTK Jugoslavije. Dobi jo zasluženo, vendar malce pozno! Na glede na takšno pripombo, se argovci ne dajo, osvojijo tri zmage na RP, enkrat posežejo po naslovu DP (v 2xx za m-ke), tu pa osvojijo še dve medalji. Sicer pa to leto v veslaški Istri vse mineva ob zelo uspešnih nastopih koprskega –2, veslačev Borisa Črnaca in Matjaža Klančarja.

Sedeminosemdesetega izolski veslači preživijo komaj opazno, brez tekmovalnih presenečenj. Pravzaprav ob občudovanju izjemne zagnanosti in uspešne tekmovalne poti v koprskem VK Nautilus.

Nič bolj obetavno ni tudi naslednje leto, ko argovce doleti neprijetna nesreča, saj v prometni nezgodi izgubijo skoraj vse čolne. Solidarnost tudi tokrat sorazmerno hitro zaceli rane, vendar je tekmovalna sezona za izolsko veslanje izgubljena. Zato v klubu posvetijo večjo skrb organizacijskem utrjevanju, kar je v takšnih (brez čolnov) krizah nedvomno tudi pomembno.

Po nesrečnem letu v klubu spet pridejo do novih ljudi v upravi kluba, do ene najmočnejših doslej, do novega pokrovitelja (OZ Galeb) in do prepotrebnih čolnov, ki pa ne veliko pripomorejo k boljšim tekmovalnim dosežkom. Zagotovo je nekoliko bolj razveseljivo dejstvo, da, da so Izolani močno opazni na uvrstitve na tradicionalnem 6-boju reprezentanc, na katerem osvojijo štiri prva mesta, a kaj ko se iz DP vrnejo brez zlate medalje. Tako se morajo tolažiti, s sicer ne toliko opaznimi, a vendarle še z nekaterimi uspešnimi nastopi na domači in zagrebški regati.

Leta devedeset si obalno veslanje obeta napredek, ker v Piranu obnovijo veslaško dejavnost, na čelo VZS pa pride predstavnik VK Nautilus Slobodan Radujko. Toda vse to ne veliko pomaga, ko vemo, da vidnejših tekmovalnih uspehov ni ravno veliko, tu pa gre vse eno omeniti edini državni naslov, ki ga osvoji Erik Tul v enojcu za m-ce. Ali bo Argo prišel do boljših uspehov, je težko reči, saj brezuspešno išče poklicnega trenerja. Vlogo »tehnika« prevzame starosta izolskega veslanja Miran Blažina, toda hudo je ko klub zapusti 8 najperspektivnejših veslačev.

Leto 1991, leto zaostrenih političnih razmer, ki posredno vplivajo tudi na udeležbo na regatah (izolska n.pr. mine brez udeležbe tujcev) in uradnih prvenstvih. Z odcepitvijo SLO od YU pride tudi do »razporoke« dosedanjih DP, slovenska republiška prvenstva pa zdaj prerastejo v DP. Zato je treba poslej dosežke meriti z drugačnimi merili, toliko bolj ker vemo, kakšna je bila dosedanja vrednost YU veslanja v primerjavi s slovenskim. Ta preskok je opazen tudi pri letošnjem iztržku Arga na slovenskem (državnem) prvenstvu, ko zmagajo v petih nastopih. Sicer pa to leto najbolj spet opozori nase E. Tul.

Sedemnajstletni Erik se v novi tekmovalni sezoni dokoplje do prepričljivega zmagovalca in naslova svetovnega prvaka v enojcu za mladince. S tem podvigom iz Montreala se je Tul pridružil skupini izolskih veslačev, ki so s svojimi uspehi ponesli ime mesta Izole v širni svet.Tekmovalno leto je tudi sicer dokaj bogato z uspehi, saj se argovci vrnejo z 'državnega' prvenstva s tremi zmagami, z več uspešnimi nastopi na drugih tekmovanjih. Poleg Tula sta v tekmovalnih vrstah najbolj izstopajoča Igor Božeglav in Iztok Butinar. Letos je za športnika leta Primorske izbran Erik Tul.

Tul nadaljuje uspešno kariero tudi v letu 1993, ko zabeleži vrsto zmag, se vrne s SI s 6. mestom in »le« 3. mestom in bronasto kolajno, osvojeno na MSP na Norveškem. Preostali klubski sotekmovalci in sotekmovalke ne sledijo Erikovim uspehom, čeprav osvojijo več kot 20 zmag na raznih regatah v domovini in tudi v tujini.

Še manj tekmovalno uspešno, v celoti gledano, je naslednje leto, v katerem pa pride do razprtij v upravi kluba, potem ko pride do »spopada« med starimi in novimi silami. E. Tul se takšne razmere veliko ne zmeni, pridno trenira in uspešno nastopa. Spet poseže po svetovnem bronu na SP v Parizu, letos v konkurenci članov do 23 let, poleg nekaterih drugih zmag osvoji še dva naslova DP (enega skupaj z Butinarjem), zato je prišlo srebrno priznanje, ki ga dobi Erik od VZS, na pravi naslov. Priznanje osrednje veslaške zveze prejme tudi Erikov trener Vlado Krulčič.

E. Tul ponovi montrealski uspeh iz leta 1992 tudi v letu 1995 , saj se vrne s SP članov do 23 let iz Groningena še z enim naslovom svetovnega šampiona. To je edini vidnejši uspeh Izolanov v tem letu. Erik na DP ne nastopi, ker je poškodovan, na njem pa zmaga 2xx za mladince. Nekateri klubski sotekmovalci, ki nastopajo v reprezentančnih čolnih ne razočarajo, a tudi vidnejšega uspeha ne dosežejo.

[1925] [1930] [1935] [1945] [1951] [1955] [1958] [1964] [1971] [1995] [Grbi]

[Home] [Dobrodošli] [Kje smo] [Zgodovina] [Slike] [Olimpijci] [Rezultati] [Povezave] [News] [Istrska regata] [Benvenuti]