|
Huda, najhujša preizkušnja za veslanje v Izoli
Leta 1996 se nad izolsko veslanje zgrinjajo črni, neobetavni oblaki. Pride do nesoglasij v klubski upravi, do samopašništva, lobiranja, razprtij, do časopisnega pranja »umazanega perila«, lobiranja, nesoglasij s trenerjem I. Božeglavom; skratka do razmer, ki napovedujejo črno prihodnost. Vse to na srečo ne vpliva tudi na tekmovalne nastope, saj so sorazmerno kar uspešni. Kakšnim trem desetinam zmag na raznih regatah je opazna zmaga Valčiča v m. enojcu na DP, še bolj 2. mesto Božeglava na SP med veterani, 3. mesto E. Tula (skupaj s Špikom) na regati v Luzernu, na kateri si udarita pečat v vizo za nastop na OI v Atlanti, na katerih osvojita skupno 14. mesto. To je seveda manj od pričakovanj, vendar treba dodati, da sta najmlajša med tokratnimi nastopajočimi veslači, olimpijci.
Tudi v letu 1997 »vojni« v Argu ni videti konca. Trenerji, vodstvo kluba, zakulisne osebnosti, veslači in njihovo starši so na »bojni črti.« Primer VK Argo je nerazvozljiv vozel pred svetniki izolskega občinskega sveta. Nekateri predlagajo celo ukinitev kluba, kajti, kot nekateri pravijo, se za vsem tem skriva bojevanje za lastninjenje. Tako pride do izredne skupščine »uporniškega dela« članov kluba, ki izvoli novo vodstvo, za predsednika pa Bogdana Gustinčiča. Na rednem občnem zboru se legalno klubsko vodstvo umakne.
V tej nerazjasnjeni zmedi pride tudi do ustanovitve, novega veslaškega kluba, VK Izola. V VK Nautilus pa (začasno) prestopita tudi najbolj udarni imeni izolskega veslanja-E. Tul in njegov trener V. Krulčič. Z vsem naštetim, kaže, da je »vojna« za oblast končana. Žrtve so velike, posledice najbrž še sledijo.
V takšnih razmerah so tekmovalni dosežki komaj opazni in tudi manj pomembni, vendar ne gre tu zanemariti srebrne kolajne, ki jo spet osvoji-nihče drugi kot-Erik na SP v Milanu. Kolajna je prišla v Izolo, največ po zaslugi Tula. Kdo in koliko zaslug ima še kdo zraven, je v takšni »veslaški zmedi« težko oceniti. Lahko pa smelo zapišemo, da izolsko veslanje.
Spričo novo nastalih razmer je veslaški šport v Izoli razpolovljen na dva kluba. Staremu, VK Argo, ostajajo nezaceljene rane, malo nastopov in še manj uspehov. Ob takšni tekmovalni 'suši' močno izstopa dosežek Argovega +2 (Igor Žolgar, Boštjan Božič in krm. Sašo Klecin) na MSP (Nemčija), na katerem osvojijo odmevno 4. mesto. Za bronasto kolajno so le 79 stotink sekunde prepočasni. Škoda! E. Tul nastopa v klubski navezi VK Izola-VK Nautilus in v kombinaciji z blejskim veslačem, vse to pa mu prinaša na pol zadovoljive uvrstitve.
Predzadnje leto stekajočega se stoletja, ko smo že mislili da se nevihtni oblaki nad VK Argom že preteklost, se tik pred koncem leta pokaže, da temu ni tako. »Neznanci« jim porušijo ograjo ob klubskem dvorišču, nagajajo jim tudi drugače in očitno je, da se k prejšnjemu »sovražniku« pridruži novi. Tako izven tekmovalnih stez, na nastopih pa je drugače, zdaj seveda v dveh izolskih VK. Tako VK Argo po dvoletnem presledku izpelje istrsko regato. Še naprej ostaja rekordna po udeležbi, izgublja pa na kakovosti in prerašča v festival veslanja, v revijo merjenja moči mladih veslačev. Medtem ko se morajo izolski veslači zadovoljiti z močno povprečnimi tekmovalnimi dosežki, je v koprskem klubu veliko razlogov za veselje Argovci v 'starejših' kategorijah osvojijo dva naslova DP (Reharjeva in Božeglav) in zabeležijo nekaj zmag na manj pomembnih regatah. Omeniti treba tudi zamenjavo v trenerskih vrstah, saj namesto I. Božeglava postane glavni trener L. Kleva.
V sosednjem klubu, VK Izola, utrjujejo kadrovsko zasedbo, predvsem v vodstvu, čedalje bolj pa se uveljavljajo tudi veslači. E. Tul ne ponovi uspehov prejšnjih let, na DP pa njegovi klubski sotekmovalci v mladinskih in članskih konkurencah zmagajo na DP trikrat.
Ob sklepnem, prelomnim letom med tisočletjema kahko zapišemo, da obema izolskima VK ne cvetijo rož'ce. Vsakemu klubu gre po en naslov DP, veliko, veliko bolj opazna pa je uvrstitev xx4 čl. do 23 let na 5. mesto na SP v Kopenhagnu. V tem čolnu so veslali: I. Žolgar, T. Gustinčič, Z. Jovičič, B. Božič.
Sicer pa je pozornost usmerjena tudi in predvsem v nastope E. Tula, ki 'po tihem' računa na morebitni nastop na OI, vendar se njegova kvalifikacijska tekma v Luzernu konča neuspešno, prepočasen je le za sekundo. In tako je štiriletnega garanja konec. Erik kmalu napove slovo od tekmovalne kariere in to se žal tudi uresniči. Škoda za izvrstnega športnika in velika škoda za izolsko veslanje, ne glede v kateri klubski pripadnosti, torej v celoti
Preden sklenemo sprehod skozi zgodovino veslaškega športa v Izoli, še nekaj statističnih podatkov:
V 75 letih organiziranega veslanja, torej do konca leta 2000, so Izolani osvojili eno zlato kolajno na olimpijskih igrah, skupno tri kolajne (1-1-1) na SP, 4 zlate na EP, dve kolajni na BP, 64 prvih mest na DP YU in 173 zmag na republiških prvenstvih (vštevši s kasnejšimi DP SLO), na mednarodnih regatah pa so osvojili okrog 190 zlatih odličij.
Deset Izolanov je nastopilo na olimpijskih igrah, barve državnih reprezentanc je branilo 145 veslačev in veslačic, za republiško reprezentanco pa je nastopilo okrog 290 članov izolskega veslaškega kluba (tu so všteti tudi nastopi VK Izola).
Iz tega športnega kolektiva sta bila v anketi Primorskih novic in Radia Koper izbrana za športnika leta Primorske en veslač in ena veslačica. Iz vrst argovcev so štirje prejeli Bloudkovo plaketo (VK Argo jo je prejel 1971.) in eno Bloudkovo nagrado, največje republiško priznanje, ki ga podeljujejo najboljšim športnikom in športnim delavcem v Sloveniji S tako uspešnim poslanstvom se lahko pohvali le redki športni klub v Sloveniji, morda tudi v Jugoslaviji. Hudomušneži sicer včasih pravijo, da je statistika »seštevek netočnih podatkov«. Da so naše zgornje navedbe zanesljivo točne, si ne upam trditi, lahko pa rečem, da so vsaj zelo blizu realnosti. Podobno velja tudi za število mladih, ki se je v Izoli ukvarjalo z veslanjem. Nekateri menijo, da si jih je doslej spopadalo z vesli, rekreativno in predvsem tekmovalno, prek 2.700.
Bodi tako ali drugače:
Za organiziranim veslanjem v Izoli je zdaj že veliko let. Več kot tri četrt stoletja raznih pretresov, stagnacij, uspehov, kriz, spominov. Predvsem spominov in spoznanj, da so veslači Izole ponesli ime svojega mesta skorajda na vse celine. Častno so zastopali svojo domovino, obalo, mesto ribištva. Dostojno so potrjevali, da smo pomorski narod, narod predan športu. Bili in so ambasadorji Izole.
Čas se odmika, življenje gre naprej tudi za športnike, klube in posameznike. Vemo, da še posebno športniki stremijo za čim boljšimi rezultati. V izolskem veslanju jih v preteklosti ni manjkalo, toda v zadnjih letih, pred prelomnim letom 2000/2001, se kolesje vrti počasi in drugače kot bi se moralo. Posebno in predvsem zato, ker je prihajalo do nezaželjenih in nepotrebnih razprtij, do razdelitve kluba in to v mestu, ki s težavo spravi skupaj članstvo le za enega. To v Izoli velja pri vseh športnih panogah, pri veslanju pa še najbolj. Gre namreč za garaško panogo, pri kateri ni prostora ne za lenuhe in ne za profesionalce.
Izola, januar 2001 Just Ivanovič
|
