|
Kakšne razsežnosti so dobile istrske regate, zgovorno pričajo že podatki o udeležbi v zadnjih petnajstih letih:
ŠTEVILO NASTOPAJOČIH NA ISTRSKIH VESLAŠKIH REGATAH OD LETA 1965 DALJE:
Leta
|
Klubov
|
Čolnov
|
Tekmovalcev
|
1965
|
7
|
52
|
160
|
66
|
13
|
77
|
234
|
67
|
14
|
84
|
230
|
68
|
14
|
74
|
220
|
69
|
15
|
90
|
300
|
70
|
17
|
95
|
320
|
71
|
13
|
69
|
234
|
72
|
17
|
97
|
325
|
73
|
16
|
94
|
350
|
74
|
18
|
95
|
320
|
75
|
13
|
97
|
283
|
76
|
16
|
123
|
400
|
77
|
13
|
120
|
335
|
78
|
17
|
118
|
320
|
79
|
16
|
105
|
307
|
80
|
16
|
125
|
300
|
81
|
13
|
126
|
311
|
82
|
16
|
108
|
263
|
83
|
14
|
140
|
340
|
84
|
17
|
146
|
354
|
85
|
16
|
130
|
301
|
|
1986
|
10
|
72
|
146
|
87
|
19
|
198
|
323
|
88
|
13
|
151
|
274
|
89
|
15
|
167
|
286
|
90***
|
13
|
154
|
281
|
91#
|
10
|
99
|
191
|
92
|
14
|
165
|
274
|
93
|
15
|
199
|
264
|
94
|
12
|
192
|
280
|
95
|
14
|
222
|
354
|
96
|
*?
|
*?
|
*?
|
97**
|
16
|
ergometer
|
300
|
98
|
* ?
|
*?
|
*?
|
99
|
12
|
220
|
?
|
2000
|
*?
|
*?
|
*?
|
Skupaj:
|
-
|
2143
|
9020
|
|
Opombe:
*Podatki neznani
**Tekmovanje izvedli na suhem, v ergometriji.
***Regato, zaradi slabega vremena, prekinili po 4 stratih
#Regata mine brez mednarodne udeležbe (politične razmere)
Priredil.: J. Ivanovič, december 2000
|
|
To bi bil nekakšen barometer uresničevanja prvotnih zamisli organizatorjev istrskih regat, ki bi morale dobiti ustrezno mesto tudi v turistični ponudbi, ne samo v Izoli, ampak tudi na obali v celoti. Žal to ni tako, saj je bil Argo pri izvedbi teh prireditev v glavnem prepuščen sam sebi, največje koristi pa imajo seveda gostinci. To je brez dvoma dejstvo, o katerem bi morali razmisliti. Toliko bolj, če upoštevamo, da je v (zadnjih) petintridesetih istrskih regatah nastopilo skupno prek devet tisoč tekmovalcev in tekmovalk, pri čemer pa ni upoštevano število njihovih spremljevalcev, vodstev klubov in staršev nastopajočih veslačev. In če vemo, da je bilo to v glavnem v letih, ko je bila naša blaginja boljša, z bolj polnimi žepi in s vsaj desetkrat in morda še veliko večjim jugoslovanskim turističnim prostorom, je vsakršna drugačna primerjava z današnjimi razmerami odveč.
VK Izola, naslednik G. Delissea in predhodnik VK Argo
S tako imenovanim eksodusom, z odselitvijo Italijanov iz Izole se je tukajšnjemu veslanju sprva slabo pisalo. Odšli so izkušeni trenerji, odšla je večina veslačev in s tem tudi ime VPD G. Delisse
Dediščina ni bila velika a tudi mala ne. Ostala je tradicija, stara klubska delavnica za ribarnico na Velikem trgu in čolnarna ob plinarni (pred sedanjim TGŠČ), v kateri sta bili dve yoli, yola osmerec, trije gladki četverci (dva neuporabna) in dva osmerca, od katerih je bil uporaben le eden. Na srečo je ostal tudi z veslanjem »zastrupljen« Bruno Kovačič, tekmovalec prejšnjega kluba, ki je takoj vzpostavil stik z »novopečenimi« Izolčani vsemi, ki so pokazali nagnjenje veslaškemu športu. Zanj so se ogreli: Enio Agostini, Aleksander Blažina (znani planinec-alpinist) in njegov brat Miran Blažina.
Klub so preimenovali v VK IZOLA, ki je deloval pod tem imenom do leta 1958.
Najmočnejša sila v klubu je bil tedaj poleg Bruna Kovačiča »morski človek« Miran Blažina, ki je skrbel za denar, za čolne, za nove veslače, za nove prostore, bil je trener, skratka prva violina izolskega veslanja in Jože Cilenšek trener.
Tekmovalci sprva niso imeli zahtevnejših nastopov, saj so bili še brez izkušenj in v glavnem obremenjeni s fizičnim delom.
Od konca druge svetovne vojne do leta 1957, torej v dvanajstih letih, so veslači Izole na tekmovanjih osvojili 17 zmag, 13 drugih in 3 tretja mesta. Izkupiček je bil navidezno skromen in vendar dovolj velik, da je ugodno vplival na nadaljnje delo.
Do prelomnice je prišlo leta 1958, ko so veslaški zanesenjaki potrkali na prava vrata, na vrata direktorja tovarne Arigoni Franca Kara. Največ po njegovi zaslugi je vodstvo tovarne odstopilo veslačem skladišče slanih rib ob tovarniškem dvorišču, ob katerem domujejo veslači še danes. Seveda ob drugačnih pogojih, saj so se morali tedaj pridno prijeti udarniškega dela. Na pomoč so jim priskočili argovci, pa tudi Obnova (predhodnica današnjega Stavbenika) in tako so veslači prišli do treh pomembnih pridobitev: do čolnarne, obnovljenega pomola in nove klubske delavnice. V znak zahvale svojemu »botru« so na slavnostnem občnem zboru oktobra 1958 preimenovali VK Izola v VK ARGO (predsednik je bil Franc Tomšič).
|