|
S tem si zmagovalci, tako se v športu včasih dogaja, še niso zagotovili vize za nastop na OI. Kot kvalifikacija je veljalo državno prvenstvo v Stresi. Izolčani, očitno prepričani v nepremagljivost, so se po beograjskem šampionatu slabo pripravljali, tako so bili na prvenstvu Italije poraženi. Posadka Libertasa iz Kopra je izkoristila priložnost za osvojitev državnega naslova. Prišlo je do presenečenja in hkrati do zapleta.
Zmago na mednarodni regati v Trstu je poleg četverca Pullina zabeležila tudi ekipa yole
Poraženci iz Izole in nekateri dobri poznavalci kakovosti obeh ekip so namreč menili, da je bil uspeh Koprčanov zgolj naključje in da bi morali v Los Angeles veslači Pullina. Pod pritiskom javnosti VZI ni preostajalo nič drugega kot prirediti še eno, dodatno izločilno regato v Portorožu, ki naj pokaže, kdo je trenutno boljši. Izolčani so še enkrat morali seči v roke .svojim sosedom, zmagovalni ekipi iz Kopra. To je bil še en dokaz, da so bili Izolčani v krizi, pa čeprav jih je bilo veliko drugačnega mnenja, Toda veslaška zveza in Libertas v tretje nista popustila, tako da so na OI upravičeno odšli boljši veslači iz Kopra.
Med najboljšimi četverci na svetu Koprčani sicer niso zmagali, a so se kljub temu vrnili iz Los Angelesa zadovoljni, bogatejši za srebrno olimpijsko odličje. Prav malo so se zmenili za kritike, namenjene tako Libertasu kot tudi osrednji veslaški zvezi Italije. Privrženci veslanja, zlasti v Izoli, so namreč zatrjevali, da bi Pullino zanesljivo zmagal !? Bodi tako ali drugače, Izolčani so bili prisiljeni storiti vse, da bi njihov četverec znova prevzel primat. Rešitev so videli v spremembi ekipe, »prve« posadke, v novih upih: Valerio Perentin, Francesco Chicco, Nicola Vittori, vajeti krmila in trenerja so bile še naprej zaupane izkušenemu »veteranu«, veslaškemu virtuozu Renatu Petroniu.
Sprememba je bila očitno posrečena. Garaški treningi so se že v naslednjem letu bogato obrestovali. To so Izolčani dokazali s premočno zmago pred Libertasom na začetku tekmovalne sezone na kvalitetni mednarodni regati v Trstu, zatem na državnem prvenstvu v Neaplju (zmago so zasladili z bonboni, po katerih so nekateri dobili drisko) in ob zaključku tekmovalne sezone, na šampionatu v Budimpešti (25.27.8.1933) na katerem je Pullino osvojil še en naslov evropskih prvakov (Perentin, Chicco, Vittori, Deste, krm. Petronio).
Uspešno tekmovalno bero so imeli Izolčani tudi v letu 1934. Na prvenstvu v Castelgandolfu so osvojili že šesti naslov prvaka Italije; v Luzernu pa so premagali neposredne konkurente, Francoze in Jugoslovane, v boju za naslov evropskega prvaka. In to je bil praktično zadnji predvojni podvig izolskega četverca. To se je potrdilo leta 1935 na evropskem prvenstvu v Berlinu. Tam so doživeli poraz od severnjakov, Dancev in Nemcev; poraz, ki je pomenil slovo od uspehov na mednarodnem prizorišču.
V Pullinu je prišlo do malodušja. Veslanje je šlo rakovo pot; z njim so se ukvarjali le rekreativno. K temu je veliko prispevalo tudi to, da je začel Mussolini zbirati mladino za osvajalne pohode v Afriko in za bližajočo se drugo svetovno vojno. V izolskem veslanju so ostali le še »starci« in otroci, ki so imeli zadnji uradni nastop leta 1942 v Pallanzi. Mladinci so tam sicer osvojili prvo mesto, s tem pa je bila končana uspešna pot izolskega predvojnega veslanja in hkrati pot dejavnosti Pullina.
V vitrinah zmagovalnih lovorik (44 pokalov, 17 medalj, 13 plaket) »pokojnega« kluba se je začel nabirati prah: na trofejah četverca s krmarjem z OI, štirih evropskih prvenstev, osmih prvenstev Italije in petinpetdesetih mednarodnih regat. Ob tem pa velja dodati še dve zmagovalni lovoriki, ki so jih osvojili v yolah na državnih prvenstvih in nekaj žlahtne kovine iz.pomembnih domačih in mednarodnih regat.
Nenavadna formula za uspehe
Vsak začetek je težak, za vsako dejavnost se je treba najprej naučiti abecedo in poštevanko, potrebno je ločevati zrnje od pleve, potrebno je veliko volje in samoodpovedovanja, kar je še posebej značilno za veslaški šport, panoge mišičastih športnikov. In tega Izolčanom ni manjkalo. Upoštevali so vsak dober nasvet. Ko je šlo za veslanje, so bistro spremljali sleherni gib, radi so kukali prek plota, še posebno k vzornikom na Tržaškem, kjer si je »ambasador« in trener izolskih veslačev Renato Petronio nabiral najosnovnejše izkušnje. Toda, kaj se je dalo napraviti, ko so ribiško-kmečki mladeniči imeli na voljo le yolo, čoln, s katerim si niso mogli privoščiti vrhunskega veslanja. No, tudi to je bilo nekaj za začetek. Toliko bolj, ker so spoznali, da imajo na voljo veliko krepkih veslačev. Da, vrsto živahnih mladeničev, kmečkih in ribiških sinov, ki so bili nabiti moči. Pa ne samo od garaškega dela v vinogradih, na njivah in od vleke ribiških mrež, ampak tudi od naporne hoje na kmečke površine, ki se strmo vzpenjajo v reber proti Baredom, Šaredom in daleč stran proti Strunjanu.
Delovni dan teh fantov se je običajno začenjal ob zori, končal ob mraku. Vmes pa so mladeniči našli dovolj časa tudi za vadbo v svojem veslaškem klubu. Ta vadba se je za njih pravzaprav začela s tekom iz vinogradov do kluba ali s povratkom iz kluba do obdelovalnih, terasastih površin. Tako je bilo s kmečkimi fanti, podobno pa tudi z mladimi ribiči, ki so imeli še to prednost, da so bili vešči ravnati z vesli.
Na pot, ki jih je vodila k zmagam, v svetovni vrh, so dejansko krenili s svojevrstnimi treningi. Fantje so zavihali rokave, sedli v širokotrupno yolo in se postavili pred premec potniške ladje, ki je vozila iz Izole ali Pirana v Trst. Ubrano so zabrneli ladijski stroji, še bolj usklajeno pa so sledili zaveslaji krepkih mladeničev, upov Pullina. Če so veslači zakasnili na trening, je kapitan potniške ladje čakal toliko časa, dokler ni bila veslaška ekipa pripravljena na start. Mladostna zagnanost in trdna volja za uspehe sta bili močnejši od tehnike, kajti izolski veslači so »vlekli« veliko hitreje od zasledovalne ladje.
Trud se je kmalu obrestoval, saj je bila njihova yola l. 1927 najboljša na državnem prvenstvu. Izolčani so si poleg zlatega obličja priveslali še nagrado, nov četverec.
Pred zahtevnejšimi nastopi je posadka poostrila vadbo, tako da so se (kot že zapisano) postavili pred potniško ladjo, nato pa so s pospešenimi zaveslaji »bežali« pred ladjo, kapitan jih je med vožnjo s sireno in zvoncem vzpodbujal pri zavesljajih, če pa so popuščali, se je nanje celo glasno hudoval.
Po olimpijskem uspehu v Amsterdamu so se razmere v klubu bistveno spremenile. Oblasti so začele veslačem nuditi denarno podporo, tako da tekmovalci niso bili poslej več odvisni zgolj od ulova rib in vinske letine. Vzporedno z življenjskimi razmerami so se bistveno spremenile tudi metode treningov. Veslači so si z nastopi na tujem nabirali novih izkušenj, čedalje več znanja pa je dobival tudi njihov trener. Tekmovalci so pridobivali moč na daljših progah, kot na primer: Izola—Trst, Izola—Tržič in Izola—Savudrija ter obratno. Tako so število zavesljajev v minuti povečali s 30 na 40. »Bili so prvi v svetu, ki so zmagovali s takim visokim ritmom zavesljajev. Zakaj? Preprosto zato, ker so bili fantje izredno mladi, po rasti relativno nizki, lahki po teži in polni kondicije. Sicer pa je olimpijski četverec veslal v t.i. ortodoksnem slogu, ki je v glavnem vseboval krutost v ramenih in hrbtu ter globoke zaklone«, pripoveduje Miran Blažina, o katerem bomo pisali še kasneje.
|
