|
Povojne razmere
S pripravo diktatorja Mussolinija na drugo svetovno vojno je zašla Italija v hudo gospodarsko krizo, ki so jo močno občutili tudi v izolskem veslaškem klubu. Že leta 1935 so v prid rešitve veslaškega športa v Izoli celo razpisali državo loterijo (glavni dobitek je bil osebni avto Fiat-Balilla, cena srečke pa 2 liri), ki pa bistveno ni izboljšala položaja. Pred koncem vojne je imel Pullino zadnji uradni tekmovalni nastop na državnem prvenstvu v Padovi (od 10. do 13. septembra) leta 1942, na katerem so Izolčani zmagali v mladinskem četvercu »s« in osvojili drugo mesto v članskem četvercu.
Veslaška dejavnost v Izoli je bila obnovljena po koncu vojne, ko so ti kraji pripadli v sklop STO, kasneje k coni B. Tedanje razmere so se tod bistveno spremenile, ne samo za izolsko veslanje, ampak nasploh. Večina ljudi, veščih ribištva in pomorstva, se je v letih 1954-55 odselila hkrati pa je sledilo doseljevanje prebivalstva, ki si je tu našlo drugi dom in predvsem boljši zaslužek.
Po triletnem mrtvilu so v Izoli obnovili veslaško dejavnost. Septembra 1945 je Pullinov četverec nastopil na regati v Trstu, od koder se je vrnil še z eno zmagovalno lovoriko. Leta 1949 je pred izolskim veslaškim domom vihrala še stara klubska zastava, pa še ne na pol droga, čeprav so veslači v tem letu med Izolo in Koprom razbili svoj najboljši čoln, osmerec.
Pisali smo leto 1950, v katerem so klub preimenovali v »Pullino - Ampelea«. Sledila sta dva tekmovalna nastopa: v Pulju je četverec zmagal, ekipa yole pa je bila tretja. Posadka osmerca se je avgusta vrnila z Bleda z zmago.
15. maja naslednjega leta so klub znova preimenovali v veslaško pomorsko društvo Giovaani Delisse, po članu zmagovalnega četverca na olimpiadi v Amsterdamu. V novem klubu je bila združena celotna športna dejavnost v Izoli. Vodstvo kluba je bilo prepuščeno: Adrianu Stolfi, dr. Ferriu, Marcu Dudini, Emiliu Degrassiu, Nicoli Vittoriu, Giliantu Destu, Malvinu Stolfi (bil je trener), Aldu Colocciu in Giovanniu Benvenutiu. Od tekmovalnih dosežkov pod novo klubsko zastavo velja omeniti dve drugi mesti, ki jih je osvojil osmerec na regati na Bledu in v Celovcu.
Izolski veslači so bili bolj uspešni leta 1952, saj se je ekipa osmerca vrnila z zmagami z Dunaja, iz Opatije, z Bleda in iz Maribora. Podoben uspeh so ponovili tudi naslednje leto na Dunaju, Bledu in v Šibeniku, kjer sicer niso zmagali, zadovoljni pa so bili tudi s srebrnimi trofejami.
Štiriinpetdesetega so osvojili tri prva mesta in dve drugi na regati v Piranu, po eno zmago na regionalnem prvenstvu v Poreču, na regati v Novem mestu in na Bledu.
Z naslednjim letom se je za izolsko veslanje začelo pisati novo obdobje. »Pokojni« Pullino je dobil naslednika z enakim imenom 3. novembra 1960 v Trstu, kjer so odseljeni Italijani iz Izole znova obnovili dejavnost starega kluba, ki ima danes svoj sedež v sosednjih Miljah. Toda povrnimo se k nadaljevanju veslaške tradicije v naši Izoli. Leta 1955 so v Kopru priredili prvo okrajno veslaško regato, zatem pa še dve leti zapored v Portorožu. Prav tedaj pa je, zaradi odselitve prejšnjih veslačev, zašel veslaški šport v Piranu in Kopru v krizo. Ker se je aktivnost te panoge v Izoli nemoteno nadaljevala, so okrajno regato, ki je bila odprtega tipa, preselili v Izolo, bolje rečeno: ustalila se je v Izoli.
Nadeli so ji ime istrska regata. Šlo je za posrečeno zamisel, ki je veliko prispevala k popularizaciji veslaškega športa , predvsem v Slovenski Istri. Takšna srečanja so bila namreč predvsem namenjena nastopom mladih tekmovalcev iz Kopra, Izole in Pirana.
Istrske regate so kasneje postale tradicionalne, od 1960 dalje pa so prerasle v elitne mednarodne prireditve, v najbolj množične veslaške manifestacije v Jugoslaviji; v manifestacije, ki povezujejo mlade športnike Slovenije in Hrvatske na eni in sosednje Italije na drugi strani. Sicer pa so doslej nastopili v Izoli že tudi Avstrijci, ponudbe pa so prihajale tudi iz ČSSR in Zahodne Nemčije.
Tako lahko rečemo, da so istrske regate vzpostavile most sodelovanja športnikov različnih narodov in narodnosti, kar daje omenjenim prireditvam iz leta v leto še večjo težo.
|
